[ Pobierz całość w formacie PDF ]
podporo.«
283
PREROKOVANA
BESeDA
Mati je segla pod plevnico in pokazala sinu bankov-
ce.
»Vi0 jih! Bi se pobijal za tistih par kron pri kmetu. Ni
treba. Saj je doma tudi dosti dela. Za kozo je treba ste-
lje, jeseni bomo krompir kopali in sama se tudi ne bom
gnala za Ïive in mrtve. Ali si kaj laãen? Ná, pi0 kot!«
Otroci so pospali, Vencelj je kadil cigarete in opisoval
materi trpljenje pri kmetu.
In tisti veãer je bil prvi, da so polegli in niso niã mo-
lili za oãeta na vojski.
»Kaj ti je, Jamnik, da si tako nabrskan?« je nagovoril
Osredkar kmeta s hribov, ko je imel po strani klobuk,
dasi ni pri0 el iz krãme.
»E, tale preklicana podpora je sama potuha, niã
drugega.«
»Pravi0 ti iz nevo0 ãljivosti, ker je nima0 .«
»Bog me varuj pred njo. Tri sinove imam notri, pa ne
prosim.«
»Seveda, ko imate vsega preveã.«
»Niã nam ne manjka, pa bi drugim tudi toliko ne, ãe
bi tako vlekli kot mi.«
»Pa naj vleãejo tile bajtarji in gostaãi, ãe imajo kje pri-
jeti. Jamnik, ti si kriviãen.«
»Nisem. Glej, pastirja i0 ãem za ovce. Toliko je takih
pókavcev, da se ti pod nogami valjajo. Misli0 , da gre
284
PREROKOVANA
BESeDA
kdo. Nihãe. Naj le bodo laãni. Vidi0 , to je podpora
potuha, in 0 e reãem, da je.«
»In jaz ti 0 e reãem, da si kriviãen. Povej mi, kaj naj
poãno te gosta0 ke matere z majhnimi otroki? Le veruj,
podpori je nedolÏna. Potuha je vojna. Vsi smo v ranah,
ne samo tisti na fronti. Vsem se nam izpu0 ãajo same
ãrne bule in uljesa, mi jih pa hinavsko obvezujemo z be-
limi krpami. Le sebe poglejmo! Ali smo bili kdaj tako
trdosrãni kot sedaj? Naj le pride taka revica in za pet ran
prosi par litrov p0 ena. ,Ga ni in ga ni pri hi0 i. Vse so nam
pobrali. Tako jo odpravljamo od Poncija do Pilata. âe
pa pride ãlovek iz mesta in postavi na mizo petroleja,
kave, sladkorja in nazadnje razgrne 0 e debelo listnico
potem se pa takoj dobi 0 e vsega nekaj. Mi odiramo go-
spodo, gospoda pa nas sama uljesa, sami gnojni tvo-
ri.«
Jamnik si je popravil klobuk, dolgo molãal, potem pa
pocasi in vaÏno rekel: »Jezen sem bil. Saj me je sram.«
»KO bi te ne poznal, bi ti ne pridigoval, prijatelj!«
MoÏa sta 0 la nato zami0 ljena dalje. Na ovinku pred
njima se je pokazal skljuãen vojak. TeÏke noge je vlekel
poãasi za sabo.
»Stiskar, ti si!« se je zaãudil Osredkar, ko sta ga do0 la.
Vojak se je ozrl, kot bi se prebudil iz dremavice, in
veselje mu je pre0 inilo lice.
»Ali na dopust?« je vpra0 al Jamnik.
285
PREROKOVANA
BESeDA
»Menda za vedno. Kar nas je nad petdeset, so nas od-
pustili. Kaj pa naj poãno z nami.«
»Medel si,« ga je opozoril Osredkar.
»Niã nisem kaj trden.«
Stiskar je suho zaka0 ljal. Nato so se loãili. Stiskar je 0 el
navkreber proti domu, moÏa dalje po cesti. Jamnik se je
ozrl za Stiskarjem in poltiho omenil Osredkarju:
»Sreãen bo, ãe jo izvozi, tako je slab.«
Stiskar je poãasi lezel po klancu. Srce mu je vztrepe-
tavalo v velikem nemiru, ãim bliÏe je bil doma. Zdelo se
mu je, da se mu je nasmihala vsaka veja, ki je visela na
pot, da so ga pozdravljale krive korenine, ki so ogoljene
gledale iz tal. Vso pot se je pogovarjal z otroki in 0 epe-
tal njih imena. TeÏko je hropel in vendar so mu bile no-
ge ãedalje laÏje, ãim bliÏe je bil domu.
Doma so sedeli vsi okrog mize. Mati je krpala oblek-
co, ·tine je pisal nalogo, Francek ga je gledal, Îefka in
Hanca sta lupili krompir.
Tedaj je tiho odprl vrata oãe in stopil ãeznje. Materi je
odpadlo 0 ivanje iz rok, otroci so skoãili krog njega in se
oklepali njegovih nog in ga lovili za roke. Stiskar je imel
vse rosne oãi, da so mu kot v meglenih kolobarjih ple-
sale pred oãmi otro0 ke glavice in jih ni vedel poklicati
po imenu.
Zadnja je vstala mati izza mize in segla moÏu v roke:
»Kaj da nisi niã pisal?« je izpregovorila.
286
PREROKOVANA
BESeDA
MoÏ si je otrl solzne oãi, sedel na klop in vzdihnil.
»Da sem le zopet doma, kaj bi pisaril.«
Dvignil je Francka na koleno in ga tesno stiskal k sebi.
»Ali si laãen?« ga je vpra0 ala Ïena in mu pla0 no gle-
dala v bledo, suho lice.
»Ah, laãen; seveda sem.«
»Niã nimamo kruha; ne ve0 , kako je hudo sedaj.«
MoÏ je molãal in ujãkal malega Francka. Mati je po-
mignila Îefki in sta naglo od0 li.
»Ná, dve kroni! BrÏ steci h Korenovim in prosi, naj ti
prodajo kruha. Za ata, reci, ki so pri0 li od vojakov. Jaz
grem pa po mleka k Bor0 tnarju.«
Îefka je zaprosila Korenko kruha in ji molila kroni.
»Pri nas ga ne prodajamo.«
»Za ata, lepo prosim.«
»Saj ga ni doma. âemu laÏe0 ?«
»Doma je, sedajle je pri0 el z vojske in je laãen.«
Korenka je srepo pogledala Îefko. Ko je videla, da gre
otroku na jok in da ni laÏi v njeni pro0 nji, je 0 la v ãum-
nato in ji odrezala kos kruha.
»Ná, za ata, da ve0 . Ampak za naprej mi ne hodi
ponj!«
Îefka je ponujala kroni, Korenka se je pa naglo okre-
nila in 0 la na pod:
»Le spravi, noãem.«
Îefka je zavila kruh v predpasnik in tekla domov.
287
PREROKOVANA
BESeDA
Mati se je oglasila pri Bor0 tnarici.
»Daj mi, soseda, lonãek mleka. On je pri0 el in nimam
kaj, da bi mu dala.«
»Tamle so, poglej jih! Tistele prosi!« je pokazala
Bor0 tnarka na komisijo, ki je zbirala in terjala mleko od
hi0 e do hi0 e ter vprav odhajala. Jezna je premetavala po-
mijnike ter me0 ala rezanico, da je letela ãez robove.
»To je vendar od sile, kot je sedaj. Vse je nad kmetom.
Kmet vleci in garaj noã in dan, potem ti pa pulijo izpred
ust, kar si s silo prikopal iz zemlje. Lepa je ta. Po mestih
se sprehajajo Ïidane gospodiãne brez dela, tukaj leÏite
beraãi, da vas kosti bole od lenobe potem pa vsi:
Kmet, daj, daj, daj! Kako pa!«
»Mina, saj ve0 , da te nisem nadlegovala. Saj ne prosim
zase, za moÏa. Ne bodi taka. Kaj morem jaz komisiji!«
»Daj sem,« je zareÏala Bor0 tnarica in segla po lonãku.
»Vidi0 , svoj deleÏ sem ti dala. Ampak nikoli veã ne hodi
ponj. ·e za dom ga ne bo poslej!«
»Ná,« ji je ponujala desetice.
Bor0 tnarica pa ni vzela. Pograbila je pomijnik in ga
tre0 ãila v jasli, toliko, da se ni razsul.
Stiskar je veãerjal. Lice mu je rdelo. Ko je dojedel, je
ves vesel vzdihnil:
»Dve leti Ïe nisem tako dobro veãerjal.«
[ Pobierz całość w formacie PDF ]
